Deležja
"Krajnska beseda se tako grozno lepo okrajša." (M. Ravnikar)
Deležja ali nesklonljivi participi so posebne izglagolske oblike, ki se uporabljajo namesto podredno vezanih stavkov (po domače: ki-, ko-, ker-, ... stavkov). Najraje so jih uporabljali v starodavnih jezikih, latinščini, grščini in sanskrtu, predvsem v pisni rabi. Danes je v večini živih jezikov, ki poznajo take oblike, raba precej okrnjena, vendar se še vedno najdejo, npr. v angleščini. (Having done my homework, I went out. = Naredivši/Ko sem naredil nalogo, sem odšel ven.)
V slovenščini poznamo v osnovi dvoje vrst deležij (ok, poznamo celo troje, ampak tretje vrste deležij vam ne izdam;): na -č in na -ši (ja, to so tiste jako starinsko zveneče besede, ki jih po največ zasledite pri Kersniku in Tavčarju). Uporabna so zlasti za tiste, ki se radi izražamo jedrnato (in včasih dvoumno:).
Kako jih tvorimo? Deležja na -č se tvorijo navadno iz nedovršnih glagolov: delati => delajoč, pisati => pišoč ...
Deležja na -ši pa iz dovršnih glagolov, in sicer iz nedoločniške osnove + vši:vstopi-ti => vstopi-vši, dospeti => dospe-vši ... Je tudi nekaj izjem: reči => rekši, priti => prišedši ipd.
Kako jih pravilno uporabljamo? Paziti moramo, da sta osebka glavnega stavka in deležja (deležijskega polstavka) ista. Torej: Janez je, prišedši iz šole, naredil nalogo. je ok, medtem ko je Janez je nalogo, dobivši v šoli, naredil doma. narobe.
O zgodovini deležij v slovenščini pa se bom razpisal naslednjič, ko pridem do časa:).